Struktura in načelo delovanja ventilov EGR sta se nenehno razvijala. Zgodnji ventili EGR so uporabljali čisto mehansko strukturo in nadzorovali pretok izpušnih plinov s fizikalnimi zakoni. Ti mehanski ventili EGR so vključevali običajne in pozitivne/protitlačne vrste. Njihov princip delovanja je bil podoben strukturi v obliki-bobna z notranjo vzmetjo in membrano. Izkoristili so podtlak v sesalnem razdelilniku, da so premagali upor vzmeti in odprli ventil za vodenje povratnega toka izpušnih plinov. Vendar pa zaradi omejene natančnosti mehanskega krmiljenja sodobna vozila srednjega-do -višjega-pogosto uporabljajo elektromagnetne ventile EGR.
Elektromagnetni ventili EGR nadzorujejo odpiranje in zapiranje ventila prek solenoida, namesto da bi se zanašali na vakuum v sesalnem razdelilniku. Krmilna enota motorja (ECU) izračuna, ali naj odpre ventil in nadzira pretok izpušnih plinov na podlagi-podatkov v realnem času, kot so prostornina vsesanega zraka, tlak v sesalnem in izpušnem kolektorju, položaj plina, temperatura hladilne tekočine in vrtilna frekvenca motorja. Natančno krmiljenje elektromagnetnega ventila preko električnih signalov doseže učinkovitejši proces recirkulacije izpušnih plinov.
Če povzamemo, sistem EGR, kot učinkovito sredstvo za zmanjšanje emisij dušikovega oksida iz avtomobilov, dosega svoje okoljske cilje z uvajanjem dela izpušnih plinov za sekundarno zgorevanje. Kot ključna komponenta za nadzor količine primešanih izpušnih plinov ima ventil EGR vse pomembnejšo vlogo v sodobnih vozilih. Večina sodobnih vozil uporablja elektromagnetne ventile EGR, ki jih neposredno krmili računalnik motorja, da se doseže natančnejši in učinkovitejši proces recirkulacije izpušnih plinov.
